„e-learning bi bilo treba uporabljati strateško in ne le preprosto kot orodje, ki ga vsi uporabljajo“

Dr Bates je bil do konca leta 2003, ko se je upokojil, direktor Odseka za izobraževanje na daljavo in tehnologijo pri Oddelku za stalno izobraževanje na University of British Columbia (UBC) v Kanadi. Sedaj dela kot honorarni profesor na odprti univerzi Universitat Oberta de Catalunya (UOC) v Barceloni. Na UOC je odgovoren za izdelavo raziskovalnega programa za e-learning, ki se osredotoča na tri področja: politiko, poučevanje v navideznem okolju ter omrežne storitve in upravljanje vsebin.

V intervjuju je Dr Bates izrazil nekaj lucidnih misli o številnih izzivih, s katerimi se soočajo univerze.

Pričniva s prototipskim vprašanjem: Kakšno vlogo naj bi igrale informacijske in komunikacijske tehnologije na ‚tradicionalnih‘ univerzah?

Naj povem to, kar bi želel, da se zgodi. Rad bi videl, da bi bil e-learning osredotočen na področja, v katerih je najbolj koristen. e-Learning bi bilo treba uporabljati strateško in ne le preprosto kot orodje, ki ga vsi uporabljajo. Zavedati se moramo, da je e-learning drag in da od profesorja zahteva mnogo časa, predvsem na začetku. Mnogokaj je treba spremeniti, če hočemo stvar dobro opraviti.

Kaj pomeni: uporabljati e-learning strateško?

Lahko pomeni uporabo e-learninga za nova tržišča, kot je npr. tržišče vseživljenjskega učenja, ki je samo po sebi rentabilno. Lahko tudi pomeni uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij za specifične pedagoške cilje v določenih predmetih. Statistika je npr. predmet, v katerem imajo študentje veliko problemov in uporaba tehnologije, z grafikami, videi ali animacijami, res pomaga pri pouku.

Zakaj uporaba e-learninga v visokem šolstvu ni večja? Bolj domiselna?

Vzrokov je več. Razvijanje e-learninga pomeni več dela, profesorji, ki se ukvarjajo z raziskavami pa zelo racionalno odločajo o porabi svojega časa. Predvsem na raziskovalnih univerzah si prizadevajo, da bi zmanjšali pouk na minimum zato, da bi imeli več časa na voljo za raziskave. Gre torej za konflikt. Profesorji bi radi, da bi uporaba informacijskih in komunikacijskih tehnologij zmanjšala čas poučevanja, to pa ni tako enostavno.

Na nekaterih področjih pa e-learning vendarle zmanjša čas pouka, kajne?

Da, to se dogaja samo kadar je učni načrt temeljito preoblikovan tako, da se tehnologijo lahko polno izkorišča. V primeru humanističnih ved in drugih, pri katerih je potrebno več diskusije in dialoga, se mora pa profesor resno posvečati tako sestavi učnega načrta kot samem izvajanju le-tega. Če torej ne spremenimo plačilnega sistema, se pravi, če profesorjev za poučevanje ne plačujemo enako kot za raziskovanje ali pa še bolje, nimajo nobene motivacije za spremembo. To je ena od velikih zaprek, najbrž največja.

Je pomanjkljiva didaktična usposobljenost univerzitetnih profesorjev tudi zapreka?

Profesorji pedagoško niso primerno usposobljeni in zato jim razmišljanje o spremembah v načinu poučevanja ni enostavno. To se da rešiti na dva načina. Lahko bi od profesorjev zahtevali pedagoško usposobljenost, a to je spet v nasprotju s problemom raziskovanja. Če bi torej določena univerza zahtevala od profesorjev, naj se kvalificirajo v didaktiki, bi verjetno preprosto odšli na drugo univerzo, kjer tega ne zahtevajo. Gre za problem celotnega sistema. In če bi hoteli spremeniti cel sistem, bi vmes gotovo posegla vlada, temu pa univerze niso ravno naklonjene.

Ni videti, da bi bila zahteva po pedagoški kvalifikaciji najbolj realistična pot kadar gre za univerzitetne profesorje... Kateri bi bil torej drugi način vključitve akademskega osebja v razvoj e-learninga?

Alternativa je za mnoge profesorje prav tako nesprejemljiva kot dodatno usposabljanje, kajti gre za timsko delo, s strokovnjaki s področja pedagogike, načrtovalci pouka in tehničnim osebjem, kot npr. s spletiščnimi programerji. Po mojem mnenju bi bilo timsko delo v razvoju e-learninga zanje najboljši način, ker ni potrebno, da so strokovnjaki za vse. Osredotočiti se morajo na svoj predmet in razmisliti o najboljši obliki poučevanja tega predmeta, obenem pa biti odprti za predloge načrtovalcev pouka glede prenove poučevanja, ki vključuje uporabo tehnologije.

Kaj pa študentje? Nekatere ankete so pokazale, da univerzitetni študenti gledajo na e-learning le kot na orodje za širitev izobraževanja na oddaljena področja, ne pa kot na dober način učenja.

Zavedati se moramo dejstva, da je e-learning še prevej nova zadeva. Prvi študijski tečaji, ki potekajo po omrežju, so prišli na dan šele leta 1996. Zato ni nič čudnega, da splošna javnost in tudi študentje ne poznajo njegovega potenciala. Odvisno, koga vprašamo. Če vprašamo študente z univerze, ti menijo, da je e-learning koristen pripomoček, nočejo pa, da bi nadomestil njihov osebni stik s profesorjem. Všeč jim je družabnost. Zato so se sploh vpisali na univerzo.

Ali študentje, ki študirajo ob delu, prav tako skeptično –če mi dovolite, da se tako izrazim– gledajo na e-learning?

Na to vprašanje bom odgovoril z realnim primerom. V Kanadi se je šolnina na univerzah pred nedavnim podražila in trenutno stane okoli 3000 evrov na leto. Posledica tega je, da se je mnogo študentov honorarno zaposlilo in ob tem so se zavedli prednosti e-learninga; nudi jim fleksibilnost, saj študij lahko časovno prilagodijo službi. Če zamudijo predavanje, lahko pridejo v korak s snovjo po spletu. In če vprašamo stalno zaposlene osebe, večina raje študira s pomočjo e-learninga kot pa hodi na univerzo.

To je zame ključni aspekt. Mnogo strokovnjakov mora posodabljati svoje znanje in e-learning je zelo dober način za dosego tega. Vendar se zdi, da le malo ljudi pozna potencial e–learninga.

Mnogo ljudi se tega ne zaveda iz preprostega vzroka: ponudba trenutno ni velika. Tržišče stalnega strokovnega usposabljanja bi sicer sprejelo spletne programe, a ponujati bi jih morale ugledne univerze, v tem pa tiči problem. Ugledne univerze, tiste, ki se ukvarajajo z raziskavami, namreč niso opravile ravno najboljšega posla z vseživljenjskim učenjem, ker to razumejo le kot dodatno delo. Ključ do tega bi bila priprava rentabilnega modela, prek katerega bi na univerze privabili več profesorjev, njihove plače pa bi izhajale iz programov stalnega strokovnega usposabljanja. Te profesorje bi se pač moralo financirati s študentskimi šolninami, res pa je tudi, da bi študentje tega tipa plačevali polno šolnino. Ves ta denar bi se potem prelil nazaj v univerzitetne oddelke, ki bi iz teh sredstev lahko najemali nove profesorje. e–Learning torej ne bi smel dajati nobenega dodatnega dela obstoječim profesorjem. To pa bi dalo pobudo oddelkom za vpeljavo e-learninga, katerega tržišče, vsaj v Evropi, gotovo še ni dobro raziskano.

Do kolikšne mere je e-learning možno standardizirati in tako omogočiti večkratno uporabo v več kontekstih?

Tukaj sem skeptičen. Nekaj vsebine bi lahko standardizirali, najbrž matematiko in fiziko. A problem ni vsebina. Velik del poučevanja sloni na kulturni ali družbeni podlagi. V industrijskem gospodarskem modelu, ki je hierarhičen, model prenosa informacij deluje zelo dobro, ker informacije prihajajo z vrha in jim ne oporekamo. Na univerzah, predvsem na res velikih, gre za isto hierarhijo, saj so tu profesorji, predavatelji, raziskovalci, študentje in tako se model prenosa ujema z industrijsko družbo.

Torej mislite, da ta model nima velike bodočnosti …

Ob prehodu v družbo, ki se opira na podlago znanja in ko potrebujemo več osebne odgovornosti za učenje in vseživljensko učenje, ko znanje ves čas uporabljamo pri svojem delu, potrebujemo drugačen tip poučevanja. Usmeriti se je treba proti reševanju problemov in študiju primerov. To je drugačen način poučevanja, na primer fizike, in tako fizika ni več sama po sebi cilj, temveč sredstvo za dosego cilja. Predvsem, kadar govorimo o strokovnih področjih, vse postane bolj interdisciplinarno, bolj osredotočeno na temo in problem, kot pa na vsebino.

Kaj bi priporočili univerzam, ki želijo uvesti e-learning?

Mislim, da morajo univerze iti preko nekaj razvojnih faz. Prva je tista, ki bi jo imenoval „samska garda“. Gre za posameznike, ki so navdihnjeni s tehnologijo, ki delajo in eksperimentirajo sami, brez pomoči drugih. Druga faza nastopi, ko samska garda prične pritiskati na univerzitetno upravo glede preskrbe s pomočjo in sredstvi. Temu sledi tretja faza, faza hitre in neusklajene aktivnosti, v kateri se veliko dogaja, dogaja se vsevprek in, kot posledica, je tu kopica problemov. Vse to vodi v četrto fazo, ki sestoji iz osredotočanja, politik in prioritet. V tej fazi ustanova prične razmišljati strateško: katera so najboljša področja za e-learning? Katerih politik naj se poslužimo? Kakšna tehnična in učna sredstva potrebujejo profesorji? Peta in zadnja faza bi bila trajnostna in visokokakovostna uporaba e-learninga na izbranih področjih ali za določene ciljne skupine.

Kaj bi svetovali ustanovam, ki so na raznih stopnjah te poti?

Mislim, da je večina ustanov pri tretji fazi, fazi neusklajenega delovanja. Najprej bi jim svetoval naj proces takoj sprožijo. S tem mislim na ustanovitev posebnega odbora, ki bi preštudiral politiko in prioritete ter izdelal neke vrste plan za e-learning. Nato naj zagotovijo ves potrebni pomožni kader in to osebje naj bo polno zaposleno. Eden od večjih problemov je namreč, da so naši programerji in načrtovalci pouka samo honorarno nastavljeni. Opravijo dobro delo, začnejo se učiti, potem jim pa pogodba poteče in si poiščejo posel kje drugje. Pomembno je imeti izdelano kadrovsko politiko in možnosti poklicnega napredovanja za te ljudi.

Kaj je bolj pomembno: politika oz. taktike, ki jih pripravi ustanova ali volja posameznih profesorjev?

Tu gre za dvojen proces, od vrha navzdol in od spodaj navzgor. Ustanova mora določiti nekatere strateške poteze. S strani profesorjev mora pa tudi kaj priti. Če akademsko osebje noče delati z e-learningom, ga zagotovo ne bodo uvedli.
Na spletni strani Tonyja Batesa je mnogo koristnih informacij o njegovih dejavnostih in publikacijah.

Glej tudi članek Virtual Models of European Universities (Navidezni modeli evropskih univerz), ki nudi globalno podobo položaja e-learninga v visokošolskih ustanovah.